Iranski gledališki režiser Amir Reza Koohestani je v intervjuju za RTV Slovenija spregovoril o svoji ustvarjalni poti, ki se je začela v Iranu, kjer je bila vsaka neposredna izjava na odru lahko usodna za predstavo. Kot je povedal, je bila cenzura vsiljena in napačna, a ga je hkrati naučila jezika metafore in dvoumnosti, s katerim je lahko sporočal tisto, česar ni smel izreči neposredno.
Koohestani, ki danes deluje v mednarodnem prostoru, v pogovoru opozarja tudi na vprašanje spola v gledališki tradiciji. Po njegovem prepričanju gledališče že dvesto let razlaga zgodbo moškega, ki ubija, medtem ko ženski ne daje glasu. Gre za kritiko ustaljenih dramskih vzorcev, ki po njegovem mnenju še vedno oblikujejo sodobno uprizoritveno umetnost.
Režiser velja za enega vidnejših iranskih gledaliških ustvarjalcev mlajše generacije, ki je s svojimi predstavami gostoval na številnih evropskih festivalih. Njegovo delo pogosto združuje minimalistično odrsko estetiko z družbeno kritiko, pri čemer se izogiba neposrednim političnim izjavam in raje uporablja pripovedne in vizualne namige.
Intervju za RTV Slovenija je nastal v okviru kulturne rubrike in osvetljuje širši kontekst delovanja umetnikov iz držav z omejeno svobodo izražanja. Koohestani ob tem poudarja, da je gledališče prostor, kjer je mogoče odpirati vprašanja, ki v drugih javnih sferah ostajajo zamolčana, a le dokler ima ustvarjalec dovolj manevrskega prostora za jezik posrednega sporočanja.
Njegove izjave odmevajo tudi v slovenskem kulturnem prostoru, kjer se razprave o cenzuri in svobodi umetniškega izražanja občasno ponovno odpirajo. Režiserjev pogled na vlogo spola v dramatiki in na omejitve, s katerimi se soočajo ustvarjalci v avtoritarnih okoljih, tako ostaja relevantno izhodišče za nadaljnje razprave o tem, komu gledališče dejansko daje glas.
Vir: RTV Slovenija
Foto: LEEDS 2023 / BY-SA (vir slike)



